Spoznali smo samozavestno, sproščeno in nasmejano slovensko judoistko. Svetovna podprvakinja Andreja Leški nam je predstavila borilno veščino judo, ki prihaja iz Japonske in pomeni “mehka pot”. Med borbo nikoli ne sme biti prisotno sovraštvo ali jeza nad nasprotnikom, saj gre za samoobrambo. Judo ali džudo ni samo šport, je neka filozofija, ki ima veliko načel, ki se jih vsi judoisti držijo. Tekmovalec skuša izkoristiti nasprotnikovo silo, ga s prijemi prisiliti, da se preda oziroma doseči zmagovalno točko “ipon” – nasprotnika vreči na hrbet.
Andreja Leški je kot judoistka prepotovala že skoraj cel svet 
in si v dvajsetih letih treningov in tekem ustvarila svoje rutine, ki ji pomagajo, da je pred tekmami sproščena. Suverenost črpa iz zavedanja, da pridno trenira in da je tekma čas, ko lahko svoje znanje pokaže. Pri tem ji ni pomemben samo končni rezultat, ampak da “da vse od sebe“, ostane cela in pokaže čim lepšo borbo. Nam je pokazala, kako si nadene kimon 
in si ga, kot mojster juda, zaveže s črnim pasom.
Judoistke ne skrivajo svojih kilogramov 
, saj so le-ti podlaga za uvrstitev v kategorijo, znotraj katere se punce pomerijo med seboj. Andreja odločno pravi: “Vsi smo si različni med sabo in ni pomembno, če imaš kakšen kilogram več ali manj. Nimaš se česa sramovati.“
Andreja je z nami podelila osebno izkušnjo, kako se je začela njena športna pot, ko si je kot petletna deklica želela biti močna in spretna kot njen bratranec. Zdaj trenira dvakrat na dan, kar ji ni težko, saj se na treningih sreča s prijatelji, hkrati pa jo motivira tudi želja po novem znanju in dosežkih. Nedelje so dan za počitek in regeneracijo. Prisilni počitki zaradi poškodb, pa so najhujša mora vsakega vrhunskega športnika, vendar se moraš naučiti to sprejemati ter s pomočjo zdravnika in fizioterapevta težave ustrezno sanirati.
S ponosom nam je povedala, da je pripadnica Športne enote Slovenske vojske, ki ji pomaga, da lahko uspešno trenira in tekmuje. Do lani je še študirala, letos pa si je našla delo, ker potrebuje miselne izzive. Kljub obveznostim in natrpanemu urniku, najde čas, da je aktivna še v drugih športih 
… Predlagali smo ji, naj ima njena naslednja motoristična avantura postanek v CIRIUS-u Vipava, da se spoznamo še v živo 
Skupaj se nismo le pogovarjali, pač pa smo se pod Andrejinim vodstvom razmigali in aktivirali možgane in telo. Vse skupaj smo začeli s priklonom (rej) ter si kot na pravih judo borbah izkazali spoštovanje. S prijaznostjo in pedagoškim čutom nas je Andreja spodbujala in vodila skozi ogrevalne krožne vaje posameznih delov telesa, nato pa smo trenirali prijemanje, dvigovanje navideznega nasprotnika, spotikanja s pentljo, držanje ravnotežja … Vaje so bile za nas nekaj novega, dodaten zagon pa nam je dala Andrejina pohvala: “Bravo, ma kako ste dobri! Vi bi bili pravi judoisti!“
Skupaj nam je bilo tako prijetno, da bi kar še klepetali, a smo morali Andrejo spustiti k njenim nadaljnjim obveznostim. Seznanila nas je, da jo čaka novinarska konferenca, saj se približuje evropsko prvenstvo v Bolgariji, kjer bo skušala ubraniti lanskoletno tretje mesto. Upa pa tudi na srečen razplet, da se ji bo uspelo kvalificirati na naslednje OI, kar je želja vsakega vrhunskega športnika.
Andreji smo se 
zahvalili za čas, ki smo ga preživeli skupaj, za njeno odprtost, strokovnost in prijaznost. Obljubili smo, da bomo navijali zanjo, da bo sproščeno in odločno dosegala zastavljene cilje in se veselila novih dosežkov! 
Petra Bajc Curk
