MLADOST IN STAROST. ENA OB DRUGI.
Mladost je radoživa, radovedna, igriva. Pogosto pričakuje in venomer čaka novih dogodivščin, poznanstev in prijateljstev … Hrepeni po novih doživetjih, obrazih, nasmehih … Pogosto neučakana prehiteva čas. Starost je umirjena, upočasnjuje življenje, ga vrednoti in daruje.
Našo hišo vsako leto, ob različnih priložnostih, obiščejo članice Društva upokojencev Ajdovščina. V petek, 23. 12. 2016, so našimi učenci, skupaj z njimi oblikovali predpraznično proslavo. S proslavo smo zaključili številne decembrske dogodke, ki so napovedovali bližajoče se praznične dni. Na proslavi nas je sprejela hudomušna babica in razveselila s pravljico, pri kateri so ji morali učenci ves čas pomagati, saj je bila ta že zelo pozabljiva. Spoznali smo tudi babico, ki je namesto šestih jajc, prinesla iz trgovine šest srajc. Babice plesno-dramske skupine Društva niso niti pozabljive, niti gluhe. Čile in zdrave so darovale svoj čas in nas obdarile s prazničnimi pesmimi in pripovedjo. Predstavo so nadaljevali naši učenci z glasbeno-recitacijskimi nastopi in željami za prihajajoče novo leto. V Centru si mladost in starost ves čas podajata roki in hodita skupaj, druga z drugo, v prihodnost. Z nasmehom in iskricami v očeh.
Tatjana J. Tratnik
DRAGA GOSPA GLASBA!
Pišemo Ti, ker ti moramo povedati, da te imamo strašno radi. Zato Ti z veseljem odpiramo vrata v naše prostore, kjer se učimo, igramo, telovadimo, spimo in se zabavamo. Predvsem pa imamo Zate vedno odprta svoja srca.Najlepša se nam zdiš, ko se obdaš s tišino, iz katere nas pobožaš ali požgečkaš, nam pokažeš svojo jezo ali nas želiš celo prestrašiti, se z nami junačiš, nas nežno zazibaš v mir ali nas prijazno potolažiš. Koliko različnih oblek imaš! Od najpreprostejših srajčic do razkošnih oblek cesaric! In kako čarobne so zgodbe, ki nam jih pripoveduješ!Pogosto nas obiščejo tvoje daljne, daljne sorodnice, ki se rade pohvalijo, da se dobro poznate. Prav prijetno se je z njimi kratkočasiti, se ob njih pozabavati in malo poskakovati. Vendar pa so vse njihove zgodbe podobne, njihove obleke niso tako raznolike kot Tvoje in tudi začarati nas ne znajo tako, kot Ti.Zato se Ti zahvaljujemo za vse Tvoje obiske. Radi bi videli, da še večkrat prideš k nam, nas s svojo prisotnostjo bogatiš in delaš vedno bolj občutljive za lepo.
Loredana in otroci
MLADI IN MANJ MLADI
Včasih smo bili mladi, malo mlajši, kot smo sedaj. Vsi smo bili otroci, ki smo se skozi življenje spreminjali in oblikovali. Užili smo se marsikaj in se še učimo. Svoje bogate izkušnje prenašamo na mlade, jih opozarjamo, na kaj naj bodo pozorni, na kaj pripravljeni in kakšen naj bo njihov korak.To so cisto preprosti, vendar pomembni nasveti študentom, ki prihajajo k nam na opravljanje študijske prakse. Kljub bogatemu znanju s področja metodike, didaktike, pedagogike, psihologije in še česa drugega so njihovi nastopi nerodni, plašni, negotovi. Pa kaj zato! Tudi mi smo bili takšni ali podobni.Ob delu z otroki s posebnimi potrebami sem spoznala, da so naši otroci občutljivi, lahko ranljivi, nepredvidljivi, z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, ki nas lahko notranje obogatijo. To misel sem vedno posredovala študentom. Včasih študenti, danes so to specialni in rehabilitacijski pedagogi.Kaj pa tisti, ki jih ni več v naši sredini? To so naši upokojeni delavci. Ob mednarodnem dnevu starejših jih vedno povabimo medse. Pokažemo jim, kaj delamo, kako živimo, poklepetamo z njimi, se skupaj poveselimo. Hvaležni so nam, ker jih nismo pozabili. Le kako?In čisto preprosto jim lahko rečemo: “Hvala, ker ste bili naši življenjski učitelji.”
Nevenka Tkalčič
SODELOVANJE S STARŠI
Že na začetku leta sem pohvalila idejo o pisanju dnevnika, saj marsikdo od staršev lahko le na tak način izve, kaj se je v Centru dogajalo, na ta način lahko komuniciramo z vsemi, ki kakorkoli skrbijo za otroka, se z njim ukvarjajo… Tudi v naprej želim, da bi ostalo tako, da MOJ DNEVNIK postane NAŠ DNEVNIK.
mama
Pozitivno, mislim, je že to, da se je Patricija nanj zelo navezala in je zelo ponosna, da mi lahko pokaže, kaj je v njem zapisano.Zaveda se, da je njen, in ko berem, me zmeraj pozorno posluša. S sabo bi ga prenašala najraje cel vikend. Ko ga spravim, je včasih tudi jezna.Skratka, OBOŽUJE GA!
mama
LUTKA GRADI MOST OD SRCA DO SRCA
Če bi me kdo vprašal, kdo si in kaj misliš, da je tisto pomembno, kar lahko poveš o sebi, bi rekla: sem defektologinja in tudi vzgojiteljica in na oboje sem ponosna. Ledino sem orala v vrtcu pred petindvajsetimi leti. Posebno sem uživala ob uspešni dramatizaciji z malošolarji. V roke sem vzela tudi lutko in z otroki čutila njeno posebno moč. To, da sem postala defektologinja, je zasluga otroka, ki je izstopal z vedenjem in manjšimi mentalnimi sposobnostmi. Takrat nisem nič vedela o posebnih programih, čutila pa sem, da ta otrok potrebuje poseben pristop. Takrat sem sklenila: to me zanima. Takim otrokom bom pomagala. Prva leta službe so mi bila dodeljena med najmlajšimi, nato kar nekaj let v petem razredu, letos pa sem spet v tretjem razredu. Delo in metode se seveda razlikujejo. Tudi izbor pravljic in zgodbic je drugačen, le moč lutke ostaja tudi na tej stopnji velika.
“Otroci so vredni najboljšega, ker so otroci.Svoje dostojanstvo in svojo vrednost imajo preprosto zato, ker so.”
To je misel strokovnjakinje Barbare Coloroso, ki se mi je globoko vtisnila v spomin, ko sem brala njeno knjigo. Vsi želimo našim otrokom srečno otroštvo, a bojim se, da ga imajo čedalje manj. Ali so res prisiljeni prehitro odrasti, ker je vzgoja preveč storilnostno naravnana? Ali se dovolj brezskrbno igrajo z vrstniki? Ali še poslušajo pravljice? Dejstvo je, da ni srečnega otroštva brez igre in pravljic, saj prav te zadovoljujejo psihološke potrebe otroka. Prav tako ni otroštva brez lutke. Vsaka lutka, če je še tako preprosta, oživi v očeh našega otroka in postane nepogrešljiv pripomoček za vzgojo in učenje.
Otroci v našem Centru imajo to srečo, da v vsakem šolskem letu vidijo kar nekaj kvalitetnih gledaliških predstav. Pri vseh predstavah sodelujejo, prav gotovo pa najbolj uživajo ob lutkah. Ne zato, ker so to krajše predstave, ampak zato, ker ima lutka poseben čar v otroških očeh. Lutka ga očara in aktivira tisti psihični proces, ki mu pravimo pozornost. Prav zato jo uporabljamo za doseganje didaktičnih smotrov, ker najdlje pritegne otrokovo pozornost. Pri večini otrok s posebnimi potrebami se srečujemo s težavami pozornosti. Te pa ne ovirajo otroka samo na storilnostnem področju, temveč tudi na socialnem in emocionalnem področju. Če hočemo bogatiti otrokovo osebnost, se moramo posluževati najrazličnejših pripomočkov, tudi lutke. Če nam uspe, da zna lutka posredovati dobre izkušnje in stališča, postane avtoriteta, ki jo otrok sprejme in upošteva bolj kot nas učitelje ali pa starše.
Danica Benčina
ZA VISOKO OGRAJO…
naše hiše smo septembra 1994 prvič uradno povabili “prostovoljce”. Bile so štiri dekleta 1. letnika Škofijske gimnazije Vipava. Njihovi in naši koraki so bili še negotovi. Postavljalo se nam je veliko vprašanj.
Ali bodo zmogli?
Ali jih preveč obremenjujemo?
Ali se ne bodo preveč navezali?
Kaj pa, če bodo hodili sem samo zaradi priznanih ur izbirnih vsebin?
Kako bomo kontrolirali njihovo delo?
Zakaj motijo naš učno vzgojni proces?
Ali res lahko vsakdo hodi po naši hiši?
Kdaj lahko pridejo? ….
Danes, po desetih letih, so še vedno tu. Srednješolci, upokojenci, osnovnošolci, zaposleni. Vozijo naše otroke na sprehode, z njimi hodijo na izlete, se igrajo, jim berejo pravljice, se pogovarjajo,…Letos jih je oddalo prijavnico 73. Tisti najbolj zvesti: Verica, Davorin, Helena, Blaž, … ne oddajajo prijavnice in ne zbirajo podpisov v “Knjižico prostovoljca”. Jezen sem nanje, ker jih potem nimam na seznamu in se kakšno leto zgodi, da kakšnemu od njih pozabimo poslati skromno pozornost.Še vedno jih ni dovolj. Ustavljajo me otroci po hodnikih in sprašujejo kdaj bodo tudi oni dobili prijatelja.Včasih me kdo od njih pokliče, napiše pismo. Zadnji mi je pisal Martin: “Hvala za vse, kar ste mi dali!”Ne vem več, kdo je tu zaradi koga. Pred desetimi leti sem mislil, da naši otroci potrebujejo prostovoljce. Vedno bolj se mi zdi, da prostovoljci potrebujejo naše otroke. Ne.Potrebujemo drug drugega.
Tomaž Torkar
